1955 - 1965
Kanal se je začenjal turistično razvijati že z otvoritvijo Bohinjske železnice 1906.leta. Včasu med obema vojnama je veljal za eno priljubljenih točk Soške doline. Razvoj je prekinila 2. svetovna vojna, vendar se je nadeljeval po priključitvi Primorske k matičnemu narodu 1947. leta.
Čeprav ni podatkov o začetnih načrtih turističnega razvoja v Kanalu, vemo, da je imel svojega poverjenika Ludvika Zorzuta v Turistično olepševalnem društvu Gorica. V njem je zastopal interese kanalskega območja, vse do 26. decembra 1955, ko je bilo v prostorih Občinskega ljudskega odbora Kanal osnovano samostojno Turistično olepševalno društvo Kanal.
Na ustanovnem zboru so bila sprejeta Pravila Turistično olepševalnega društva Kanal. Naloge društva, v katerem bi člani delovali prostovoljno, so bile razvoj in pospeševanje turizma, skrb za urejenost mesta in naselij, za naravno in kulturno dediščino, turistično propagando ter turistične prireditve. Postalo naj bi množična organizacija, ki naj bi skrbela za vsestransko turistično osveščenost vseh prebivalcev.
Prvi upravni odbor v sestavi Peter Bajt, Anton Stanič, Mirko Gabrijelčič, Ivo Hvalica, Janko Kralj, Vladimir Bavdaž Rudolf Jelinčič se je sestal 26.2.1956. V prvi nadzorni odbor so bili imenovani Franc Melink, Slavko Lipičar in Stane Jurca. Prvi predsednik je postal Mirko Gabrijelčič, tajnik pa Ludvik Zorzut.
TOD Kanal se je redno sestajal in obravnaval številne probleme za razvoj turizma. Veliko pozornosti je odbor posvečal pridobivanju novih članov; pridružilo naj bi se čim več posameznikov kot tudi delovnih organizacij, ki so kakorkoli povezane z turizmom(gostinsko podjetje, Železnica, pošta, cestno nadzorstvo, ribiško društvo, fotograf...). Da bi pritegnili zanimanje širše množice, je pod okriljem Turistične zveze Ljubljana društvo prejelo filmske večere, na katerih so ljudi seznanjali z gospodarskimi koristmi in pomenom turizma.
Člani so skrbeli za uveljavljanje Zakona o javnem redu in miru, predvsem za higjeno in čistočo na bregovih reke Soče in trgu v Kanalu Predlagali so asfaltiranje posameznih ulic v Kanalu( Staničeve, Gradnikove in Kolodvorske ulice...), izboljšanje javne razsvetljave, postavitev klopi v parkih, zasaditev cvetja in zelenja na trgu in drugih predelih Kanala, prilagajanje voznih redov vlakov in podobno.
Zaradi velike prizadevnosti članov odbora je TOD Kanal zaživel, vendar se je srečeval s številnimi težavami, kot so pomanjkanje sredstev, nezadostno poznavanje pomena turizma in še pomanjkanje ustreznih prostorov za delovanje.
K razvoju je zelo pripomogel maloobmejni promet po Videmskem sporazumu 20.8.1955. Uvedene so bile prepustnice, s katerimi so prebivalci v desetkilometrskem obmejnem pasu lahko prihajali in odhajali preko meje. S tem so nastale tudi večje potrebe po gostinskih storitvah.
Po skoraj dveh letih je Tajništvo za notranje zadeve prepustilo poslovanje z prepustnicami turističnim društvom. Na ta način se je odprl nov vir dohodkov.
TOD Kanal je 1. februarja 1957 odprl turistično pisarno in poslovalnico, katere vodja je bila Erna Kralj. Promet v pisarni je stalno naraščal in poleg stalnega turističnega dela je bilo potrebno zadostiti številnim drugim potrebam. V manj kot letu dni se je v njem zvrstilo skora 4000 strank. Poslovanje je kljub zaćetnim težavam in reorganizaciji TOD Kanal potekalo brezhibno. Tajnik pa je ves čas sodeloval z Tajništvom za notranje zadeve, Turističnim olepševalnim društvom Gorica in Goriško turistično zvezo. Ker je delo s prepustnicami naraščalo so v pisarni zaposlili še Lucijo Košir.
Člani so se posvečali tudi drugemu turističnemu delu. S posebno okrožnico so bili nekateri prebivalci in vsa podjetja pozvana k snagi na trgu in na bregovih Soče. TOD Kanal je sodeloval s prispevki v turističnih vodičih, v Enciklopediji ter reviji Jugoslovanski biseri. Pri tem je bilo pomembno sodelovanje fotografa Vladimirja Bavdaža, ki je za različne potrebe izdelal številne posnetke Kanala. Društvo je spodbudilo in finančno podprlo tudi postavitev spominske plošče Josipu Kocjančiču in spomenik Valentinu Staniču.
Izjemno odmeven, tudi na Turistični zvezi v Ljubljani, je bil 1. občni zbor 13.12.1957, na katerem so obravnavali dosežke v minulem letu in si kot glavno nalogo zadali polepšanje in preurejanje glavnega trga v Kanalu ter urejanje komunalnih zadev-predvsem izlitje fekalij v reko Sočo. Društvo se je začelo prizadevati za zgraditev plaže ob Soči ter za ureditev in modernizacijo gostišča Soča. Izvoljeni so bili novi organi društva, predsednik je postal Anton Zupan, tajnik Stane Jurca, ki pa ga je kmalu zamenjal Ludvik Zorzut.
V odbor je bil imenovan tudi občinski vrtnar Peter Bajt, ki je bil posebej zadolžen za posaditev zelenja in cvetja na trgu in ureditev drugih nasadov ter odgovoren za red in čistočo, postal naj bi celo neke vrste redar. Za vestno opravljanje dela je Bajt prejel nagrado.
V letu 1958 je opaziti večje število domačih turistov in tok tujih obiskovalcev in letoviščarjev, kar je zahtevalo izboljšanje turistične ponudbe tudi manjših krajev. Turistične dajatve so imele pomemben finančni efekt. Zato je novi upravni odbor na čelu z predsedujočim Antonom Zupanom glavno skrb posvetil zgraditvi ljudskega kopališča-plaže ob Soči. Ta bi bila pomembna tako za Kanal kot za turiste. Razmišljali so tudi o bifeju na plaži in čolnarni na jezu pri Ajbi. Odgovorni naj bi za to pregledali teren in možnosti te uresničitve. Obenem se je razpravljalo o ureditvi kegljišča v gasilskem parku, saj Kanal ni imel nobenik športnih objektov, niti prostota za balinanje.
Na vseh sejah se je razpravljalo o ureditvi kopališča, zato sta bila imenovana pododbor in strokovna komisija, ki je pristopila k izdelavi projekta in usklajevanju vseh odprtih vprašanj, povezanih zs plažo.
TOD Kanal je razpravljal o postavitvi bencinske črpalke v Kanalu, saj na razdalji 53 km med Solkanom in Kobaridom ni bilo nobene črpalke ne za mimovozeče turiste ne za domače potrošnike. Prizadeval se je tudi za odprtje trgovine s sadjem in zelenjavo, ki so jo gospodinjstva zelo pogrešala.
Poleg olepševalnih ukrepov, zboljšanju razsvetljave, urejanju parkov in nasadov je bila potrebna pozornost posvečena gostišču in restavraciji Soča, ki je sodobno obnovila prostore. Društvo si je iskalo možnosti, kako povečati Število prenočišč za turiste, saj so bile obstoječe prenočitvene kapacitete zasedene. Prizadevalo se je, da se ponovno odpre Gorjupov hotel kot konkurenčno gostišče a so bila prizadevanja brezuspešna. Ob koncu leta 1958 je odbor izrekel pohvalo in posebno priznanje Gizeli Gabrijelčič Makarovič za najlepše urejen vrt pred hišo.
V letu 1959 še ni bila razrešena dilema, ali naj se gradi kopališče na levem ali desnem bregu Soče. Strokovno mnenje je podalo več strokovnjakov gradbenikov. Odločitev je bila sprejeta potem, ko je levi in desni breg Soče pregledal ing. Stanko Blovdek. Ugotovil je, da je za zgradbo glavne plaže primeren levi breg, desni pa je primeren za malo plažo in ureditev nasadov in parka na obrežnih prirodnih terasah.
Odborniki so prosili za finančno pomoč tako Turistično zvezo Slovenije, kot Občinski ljudski odbor Kanal in goriško zvezo. Finančni položaj je poslabšal zmanjšan pritok imetnikov obmejnih prepustnic, ker so obiskovali druge turistične urade ne glede na odredbo, da se izdajanje rešuje v matični pisarni.
Na občnem zboru aprila 1959 se je Turistično olepševalno društvo Kanal preimenovalo v Turistično društvo Kanal ob Soči.
V letu 1960 se je TD Kanal ob Soči odločilo v neposredni bližini Kanala zgraditi objekte, ki so za razvoj turizma neobhodno potrebni, in ti so bencinska črpalka s parkirnim prostorom za motorna vozila, park s cvetličnimi nasadi, sprehajališče s prostorom za kampiranje in ureditev kopališča na obeh bregovih Soče.
Leto 1961 je prelomno za turizem, kajti Izvršni svet Ljudske repoblike Slovenije je izdal resolucijo, po kateri morajo pristojne ljudske oblasti razvoj turistične dejavnosti sprejeti kot svojo nalogo in jo kot komunalno dejavnost tudi finančno podpreti. Društva morajo v tesni povezavi s krajevnimi ljudskimi oblastmi in ostalimi družbenimi organizacijami dajati le smernice in navodila, ki bodo ob skupnih naporih privedli do želenega cilja. Potrebno je bilo angažirati vse dejavnike, ki lahko kakorkoli pripomorejo k razvoju turizma. Izdelan je bil program turistične dejavnosti 1961-1965, po katerem so glavni projekti:
- ljudsko kopališče in kamp ob Soči
- adaptacija in preureditev bivšega hotela Gorjup v obnovljeno gostišče s prenočišči
- izgradnja kulturnega doma
- ureditev malega gostišča-koče na Gradu
- izgradnja kanalizacije na levem bregu Soče in na trgu
- skrb za urejenost domov, zasaditev cvetja in zelenja ter ureditev ljudskega vrta-parka.
Odbor si je zadal nalogo dokončanje kampa. Že v zgodnji pomladi so se nadeljevala dela na plaži, najeti delavci so pričeli z graditvijo kampa, sprehajališča in parkirnega prostora. Pri tem se je TD Kanal ob Soči srečevalo s številnimi finančnimi težavami in problemi za izvedbo dela.
V letu 1961 je bil za predsednika ponovno imenovan Mirko Gabrijelčič, tajnik Zorzut pa je posle predal Jožici Boltar. Pomemben datum v tem letu je bil 19. avgust, saj so takrat slovesno otvorili kamp. Prireditve so se ob številnih domačih udeležili zastopniki TZS, GZS in drugih organizacij. Sodelovala je godba na pihala iz Anhovega, moški pevski zbor iz Anhovega in Kanala ter domači govorniki in deklamatorji.
V letih 1960 in 1961 je turistična poslovalnica imela veliko dela z prepustnicame(preko 3000 letno), v njej pa so odkupovali tudi tuje valute.
TD Kanal ob Soči je v letu 1962 dokončalo ureditev kampa, poimenovali so ga Korada. Nadalje je TD Kanal ob Soči uredil nasade v kampu, na trgu, ob cesti do zdravstvenega doma in ob cesti na Grad
V letu 1963 so v turistični pisarni prenehali poslovati s prepustnicami, s tem je društvo izgubilo pomemben finančni vir, namenjen predvsem vzdrževanju turistične pisarne in za druge dejavnosti TD Kanal ob Soči. Sredi leta 1963 je bil izvoljen nov odbor, za predsednico je bila imenovana Jožica Boltar, za tajnika pa Anton Zupan. Kamp je dobro zaživel, vedno bolj pa so se kazale težave s pomanjkljivo gostinsko ponudbo. Zato so predlagali, da bi v gostišču Soča odprli slaščičarno, uredili gostišče Gorjup in poizkali nadomestno lokacijo za bife. Prav tako so menili,da bi bilo smiselno, da bi bila lekarna v spodnjih prostorih zdravstvenega doma. Za finančno pomoč bi zaprosili Salonit Anhovo.
TD Kanal ob Soči se je vedno bolj zavedal dejstva, da je turizem Lahko pomembna gospodarska panoga, ki prinaša prepotrebne devize, vendar ima tudi svoje slabosti. Tako so si v društvu prizadevali za čimprejšnje dokončanje vodovoda, ki bi zagotovil zadostne količine vode za naraščajoče potrebe in ureditev kanalizacije. Tako za domačine kot za goste pa je potrebno urediti predvideno kopališče s kabinami na levem bregu Soče. Opozarjali so, da je potrebno do nove šole in stanovanjskih blokov urediti cestno infrastrukturo in zagotoviti pogoje za športno udejstvovanje Kanalcev, izgradita naj se telovadnica in športno igrišče. Zaradi povečanega prometa skozi Kanal se kaže nujna potreba po bencinski črpalki.
Društvo je prejemalo dokaj borna sredstva, s katerimi je komaj pokrivalo tekoče potrebe in izdatke pisarne, vsa opravljena dela so financirali krajevni urad, SZDL in Salonit Anhovo.
V letu 1965 so ukinili delovno mesto v turistični pisarni, dela so opravljali le občasno s honorarnimi delavci, ne glede nato, da je število turistov v kampu iz ieta v leto naraščalo. Žal pa je v jeseni 1965 poplava, v kampu naredila ogromno škodo.